Zveza Auld
Povezave med Francijo in Škotsko
Povezave med Francijo in Škotsko
Stara zveza (Auld Alliance) je ime, ki je bilo dano zgodovinskemu vojaškemu in diplomatskemu zavezništvu med Francijo in Škotsko. Danes ta besedna zveza preprosto ljubeče opisuje zgodovinsko vez med Francijo in Škotsko. Leta 1942 je Charles de Gaulle ob obisku Škotske razglasil odnos med Francijo in Škotsko za »najstarejše zavezništvo na svetu«.
Res je, da imata Francija in Škotska vezi, ki segajo stoletja nazaj. Ogledali si bomo zgodovino Auld Alliance in raziskali vplive tesnih vezi med obema narodoma na Škotsko. Povedali vam bomo tudi o nekaterih krajih na Škotskem, kjer lahko obiščete mesta, ki odražajo tesen zgodovinski odnos med Škotsko in Francijo.
Staro zavezništvo sega v leto 1295, ko sta Škotska in Francija sklenili uradno diplomatsko in vojaško zavezništvo proti Angliji. Dogovorili so se, da se bodo medsebojno podpirali v primeru angleške agresije. V preteklih letih je bilo zavezništvo občasno uradno obnovljeno, vendar se je na koncu končalo. Tudi po tem sta oba naroda ohranila tesne vezi.
Te vezi prijateljstva, sodelovanja in vojaškega zavezništva so imele pomembno vlogo pri oblikovanju zgodb obeh narodov. Poleg vojaškega zavezništva lahko vidite vpliv odnosa med Francijo in Škotsko na področjih, kot so umetnost, arhitektura, kultura, kulinarika, jezik in literatura.
Številni Škoti so se po bojih s Francozi proti Angležem naselili v Franciji. Poroke med škotsko in francosko kraljevino in plemstvom so v preteklih letih povzročile nadaljnje izmenjave državljanov. Okoli 45,000 ljudi v Franciji ima danes škotske prednike. Znani Francozi s škotskim poreklom so Jules Verne in Charles de Gaulle!
Začetki Stare zveze segajo v burno 13. stoletje. Leta 1295 sta se škotski kralj John Balliol in francoski kralj Filip IV združila proti angleškemu kralju Edvardu I. To obrambno zavezništvo, formalizirano v Pariški pogodbi, je zaznamovalo rojstvo Stare zveze. Njen cilj je bil zaščititi oba naroda pred ozemeljskimi ambicijami angleške krone. Vendar to ni preprečilo Edvardu I., da le leto kasneje, leta 1296, uspešno napade Škotsko. V naslednjih letih je potekala vrsta bitk med Anglijo in Škotsko, dokler ni Škotska pod vodstvom Roberta Brucea končno ponovno pridobila neodvisnosti. Leta 1328 ga je Anglija priznala za kralja neodvisne Škotske.
Zavezništvo Škotske in Francije se je okrepilo med stoletno vojno, dolgim in hudim spopadom med Anglijo in Francijo. Škotska in Francija sta se dejavno podpirali in pošiljali vojake in vire, da bi okrepili vojno prizadevanje obeh sil. Francija je zagotovila tudi zatočišče za Davida II. Škotskega, njegovo družino in dvor, ko so bili v izgnanstvu.
V tem obdobju so francoske in škotske sile usklajevale svoje napade na Anglijo. Borili so se z ramo ob rami v znamenitih bitkah, kot sta Poitiers leta 1356 in bitka pri Baugeu leta 1421. Leta 1418 je Charles VII iz Francije ustanovil Les Gardes Écossaises, da bi deloval kot elitna sila osebnih telesnih stražarjev za francosko monarhijo. Leta 1429 so se škotski vojaki borili v imenu Ivane Orleanske.
Številni vojaki iz škotskih ekspedicij v Francijo so se odločili ostati tam, nekateri častniki pa so v Franciji dobili zemljišča in naslove. V 15. in 16. stoletju so ti naseljenci uradno postali francoski podaniki. Zavezništvo je bilo v preostalem delu 15. stoletja štirikrat obnovljeno, dokler Francija ni končno zmagala v stoletni vojni v bitki pri Castillonu leta 1453.
Po stoletni vojni se je neposredna grožnja iz Anglije zmanjšala, saj se je bojevala z lastno notranjo vojno – vojno vrtnic. Škotska in Francija sta v tem obdobju izkoristili šibkost Anglije in vzajemno podpirali zaporedne napade, da bi pridobili izgubljeno ozemlje. Leta 1461 je Margareta Anjoujska zagotovila soglasje tako Škotske kot Francije, da sta podprli Lancaster v Vojni vrtnic v zameno za vrnitev Berwicka & Jerseyja. Kljub njihovi podpori so jorkisti na koncu zmagali.
To burno obdobje v angleški zgodovini se je dokončno končalo, ko se je Henrik Tudor (lancastrijanskega rodu) s podporo Francije in Škotske vrnil iz izgnanstva v Franciji in leta 1485 v bitki pri Bosworth Fieldu premagal Richarda III. Postal je Henrik VII. Kasneje se je poročil z Elizabeto Yorško, s čimer se je končala vojna vrtnic. Da bi zagotovil mir med Škotsko in Francijo, je Henrik VII. uredil poroke med svojimi hčerami s škotskim in francoskim kraljem. Iz te krvne linije je izhajal Jakob VI. Škotski in I. Angleški , sin Marije, kraljice Škotske, ki je leta 1603 združila Škotsko in Anglijo pod eno krono.
Toda preden se je to zgodilo, je na kratko obstajala skupna monarhija, ki je vladala Franciji in Škotski. Mary, hči Jakoba V. in mati Jakoba I. in VI. (Marija, škotska kraljica), je bila zaradi lastne varnosti kot otrok izgnana v Francijo in je tam odraščala. Leta 1548 se je zaročila s francoskim dofenom Frančiškom. Leta 1558 se je z njim poročila. Ko je leta 1559 postal kralj kot Frančišek II., sta pred njegovo zgodnjo smrtjo kratek čas vladala kot "kralj in kraljica Francije in Škotske". V tem obdobju je francosko-škotsko zavezništvo doseglo vrhunec. Francoski in škotski državljani so pridobili enake pravice drug drugemu – dejansko so postali dvojni državljani. Pravico Škotov do francoskega državljanstva je Francija na koncu preklicala šele na prelomu 20. stoletja.
Končni udarec za staro zavezništvo je prišel leta 1560, ko je škotska reformacija pripeljala do zavrnitve katolištva in posledično političnega zavezništva s Francijo. Leta 1560 je Edinburška pogodba označila uradni konec zavezništva in Škotska se je pomaknila k tesnejšim povezavam z Anglijo.
Vendar so se med angleško državljansko vojno rojalistični Stuarti in drugi katoliški plemiči zatekli na francoski dvor. Poroke med škotsko in francosko kraljevo in plemiško družino so se nadaljevale. Močne družinske vezi med Stuartovi in drugimi močnimi škotskimi družinami so ohranile neformalno zavezništvo.
Družinske povezave med Škoti in Francozi niso bile samo znotraj plemstva. Zaporedne generacije so se naselile v državah druga druge kot rezultat trgovine in ostale po vojaških pohodih. Ali pa so se preselili, ker so bili člani gospodinjstev francoskega plemstva na Škotskem ali škotskega plemstva v Franciji. V Edinburghu je del mesta, ki se imenuje Mala Francija, ker je tam živelo veliko škotskih dam in služabnic Marije, kraljice Škotske. Po stoletjih medsebojnih porok in potovanj med obema državama so imeli ljudje v vseh slojih škotske družbe francoske družinske povezave.
Staro zavezništvo, ki se je začelo kot odgovor na grožnjo angleške nadvlade, se je razvilo v vrsto povezav, ki presegajo vojaško sodelovanje. Ta odnos je pustil neizbrisen vpliv na zgodovino in kulturo Škotske in Francije, od jezika in umetnosti do kulinarike in diplomacije. Sodobni diplomatski odnosi med Francijo in Škotsko ostajajo prijateljski. Močne zgodovinske povezave med državama so skozi stoletja utrle pot sodelovanju na različnih področjih, vključno s politiko, trgovino in kulturo.
Francija in Škotska sta imeli več stoletij močne poslovne odnose. Od srednjega veka do zgodnjega novega veka je zavezništvo Škotske in Francije omogočilo obsežno trgovino in trgovino. V srednjem veku so škotski trgovci vzpostavili močne trgovske mreže s francoskimi kolegi. Izvažali so volno, kože in ribe, iz Francije pa uvažali vino, tekstil in luksuzno blago. Stara zveza, ki je utrdila diplomatsko in gospodarsko sodelovanje med državama, je pospešila tudi trgovino s preferencialno obravnavo in tarifnimi oprostitvami za trgovce drugih držav.
V 16. stoletju so se njune gospodarske vezi razširile, francoska trgovina z vinom pa se je razširila na Škotskem. Zlasti bordeška vina so bila na škotskih trgih zelo iskana, kar je privedlo do vzpostavitve cvetoče industrije uvoza vina. Trgovina med državama je cvetela, čeprav je bila Francija katoliška, Škotska pa protestantska. Škotski trgovci so v nekaterih francoskih pristaniščih plačevali manj ali nič carine, medtem ko nekatera pristanišča sploh niso trgovala z Angleži. Škotski izvoz v Francijo je vključeval ribe, premog, volno in živalske kože. Francija je v zameno izvažala sol, vino, luksuzno blago, rokavice, glasbila, pohištvo, postelje in očala.
Kljub nekaterim težavam za protestantske Škote v Franciji so bile v sedemnajstem stoletju dobro uveljavljene skupnosti v Bordeauxu, Parizu in La Rochelle. Celo v osemnajstem stoletju – po podpisu akta o združitvi – sta Škotska in Francija še naprej aktivno in tesno trgovali.
Francoska revolucija je imela globok vpliv na škotsko politiko – tako kot drugod po svetu. Delno navdihnjena z ameriško revolucijo, so se na Škotskem od sredine osemdesetih let 1780. stoletja začela pojavljati reformna gibanja. Francoska revolucija je hitro pospešila rast ljudskih radikalnih društev, ki so si prizadevala za reformo političnega sistema in reševanje drugih vprašanj, kot sta trgovina s sužnji in verska reforma. Do konca leta 1792 je imela Škotska med 80 in 100 takšnih društev.
Navdihnjeni z idejami Thomasa Painea, čigar Pravice človeka (1791) so bile zelo razširjene, so radikalci raziskovali in razvili široko paleto političnih strategij, kot so protesti in uporaba tiska. Radikalni časopis Edinburgh Gazetteer je objavljal dejavnosti in resolucije radikalnih društev, zlasti tistih iz serije radikalnih konvencij, ki so potekale v Edinburghu med letoma 1792 in 1794. Mnoga od teh društev so začela pošiljati finančno podporo revolucionarni Franciji.
Zadnja in najbolj kontroverzna konvencija je bila 'britanska konvencija' pozimi 1793-1794, ki je nastala po vzoru radikalne francoske nacionalne konvencije. Svoje zapisnike je na primer datirala iz "prvega leta britanske konvencije", kar je posnemalo ukinitev koledarja s strani francoskih revolucionarjev. Podobno so člani drug drugega naslavljali z 'Državljan. Zaradi zaskrbljenosti zaradi posnemanja francoske radikalne politike so oblasti konvencijo zaprle in njene voditelje prepeljale.
Zavezništvo je imelo vpliv na jezikovno in filozofsko tradicijo obeh narodov. Francoščina je postala jezik škotskega dvora in številni Škoti so se naselili v Franciji.
Za ugledne škotske družine je bilo običajno, da pošiljajo svoje sinove na izobraževanje v Francijo in ne v Anglijo. Vsi, ki si prizadevajo za življenje v cerkvi, so se izobraževali v Franciji. Ko so se po izobraževanju vrnili domov na Škotsko, so s seboj prinesli tradicijo in kulturo, ki so ju izkusili v Franciji. V nekaterih jezikih, ki se danes uporabljajo na Škotskem, lahko vidite sledi skupne zgodovine med obema državama
Beseda Hogmanay se je začela uporabljati po vrnitvi škotske kraljice Marije na Škotsko iz Francije leta 1561. Nihče ne ve zagotovo o njenem izvoru, vendar morda izhaja iz francoske besede 'hoginane', ki pomeni "gala dan". V Normandiji so bila darila v Hogmanayu "hoguignete".
Bonnie – kar pomeni lepo ali lepo iz francoščine bon/bonne (dobro)
Ashet na Škotskem je velik ploščat servirni krožnik, iz francoskega assiette pomeni krožnik
Tassie/tasse oboje pomeni skodelico
Jigot ali gigot je stegno mesa, običajno ovčjega ali jagnječjega v obeh državah.
Beseda caddy izvira iz francoske besede cadet, ki je v poznosrednjeveški francoščini pomenila mladega fanta.
Tartan izhaja iz francoske besede tertaine za vrsto blaga (in ne za vzorec).
Douce na Škotskem pomeni blage narave ali sladke narave, medtem ko v Franciji pomeni mehak, blag ali nežen.
Ime Beauly izvira iz francoščine beau lieu, kar pomeni "lepo mesto". Menijo, da je to zato, ker ga je nekoč obiskala škotska kraljica Marija in rekla 'c'est un beau lieu' – to je čudovit kraj!
Vpliv Škotske na francosko intelektualno misel je ponazorjen z močnim vplivom škotskih razsvetljenskih filozofov, kot sta David Hume in Adam Smith v 18. stoletju. Njihova prelomna dela na področju filozofije, ekonomije in družbene teorije so prispevala k razvoju francoskega razsvetljenstva in vplivala na ključne osebnosti francoskega razsvetljenstva, vključno z Voltairom in Montesquieujem. Koncepti, kot sta teorija družbene pogodbe in empirizem, ki so jih zagovarjali škotski filozofi, so pustili neizbrisen pečat v razvoju francoskega filozofskega diskurza in literature.
Škotska renesansa 18. in 19. stoletja je bila priča porastu zanimanja za francosko literaturo, zlasti za dela razsvetljenskih filozofov in pisateljev, kot so Rousseau, Voltaire in Montaigne. Prevajanje in priredba francoskih literarnih del v škotske ljudske jezike ni obogatila le škotskega literarnega izraza, temveč je prispevala tudi k razvoju škotske nacionalne identitete in kulturne zavesti.
V 16. stoletju so na glavno strukturo škotskih podeželskih plesov, ki so ohranjeni danes, vplivali »contredansi« francoskega dvora. Škotski podeželski plesi niso bili ljudski plesi, ampak plesi plemstva. Na Škotsko jih je prinesla Marija Stuart, kraljica Francije in Škotske. Francoska terminologija se še danes uporablja za številne figure v škotskem podeželskem plesu, kot so allemande, poussette, promenada in rondel.
Kasneje v 18. stoletju se je status Edinburgha dvignil, formalni plesi in zbori, na katerih so izvajali podeželske plese, pa so postali del njegovega kulturnega življenja. Podobno so formalni plesni stili, ki so se razvijali na francoskem dvoru, temeljili na škotskih in angleških podeželskih plesih. Tako v Angliji kot na Škotskem so ljudje verjeli, da francoske oblike izražajo najvišjo umetnost. Plesni mojstri tistega časa so bili neizogibno usposobljeni za francoske plesne tehnike, ki jih zdaj povezujemo z baletom.
Izvor Quadrille, ki je prevzel podeželske plese na družabnih plesih v Veliki Britaniji v 19. stoletju, je bila francoska oblika – Contredanse ali Cotillon. To velja tudi za izvor plesov tipa 'okrogla soba', ki jih najdemo pri plesih Ceilidhs in Barn.
Škotsko-francosko zavezništvo je dodatno olajšalo izmenjavo kulturnih vplivov, pri čemer je dvor uporabljal francoske obrtnike za delo na svojih velikih hišah in posledično tradicijo uvažanja francoskih umetniških in arhitekturnih slogov na Škotsko.
Francoski obrtniki in rezbarji so postali del dvora Jakoba V., ko se je poročil z Marie de Guise. James je izboljšal Falklandsko palačo v Fifeju med letoma 1537-41. Za nadzor nad delom je zaposlil dva francoska zidarska mojstra, Mosesa Martina in Nicholasa Roya, za izvedbo pa so zaposlili francoske obrtnike.
Naročil je tudi znamenite 'Stirlingove glave', hrastove medaljone iz 16. stoletja, izrezljane v renesančnem slogu s podobami kraljev, kraljic, plemičev in likov iz Svetega pisma in klasične mitologije. Prvotno nameščeni na stropu v Jakobovi palači, so bili delno delo Andreja Mansiouna. Bil je moden francoski umetnik, po katerem je bilo povpraševanje po vsej Škotski. Njegovo delo je omogočilo bogatim in močnim, da pokažejo svoj prefinjen kontinentalni okus. Ko je leta 1542 James umrl, je Mansioun za svojo grobnico izklesal leva.
Trendu francoskega obrtništva, ki ga je postavila kraljeva družina, so sledili tudi drugi na dvoru, ki so prav tako zaposlovali francoske obrtnike. Moses Martin in Nicholas Roy, zidarja, ki sta delala na Falklandski palači, sta delala tudi na St Mary's College.
V sedemnajstem stoletju je bilo za premožne družine moderno uvažati francosko pohištvo. Cenjenje francoskega obrtniškega znanja na Škotskem se je nadaljevalo skozi stoletja in francoski obrtniki so še naprej delali na Škotskem ali tja pošiljali dela po naročilu.
Francoski vpliv se je nadaljeval v naslednjih stoletjih, predvsem v obliki renesančnih zgradb in vrtov. Francoski arhitekturni slogi in motivi so našli svojo pot v številne znane škotske zgradbe.
Več znanih zgradb na Škotskem nosi nedvoumen vpliv francoske arhitekture. Ena osupljiva ilustracija francoskega arhitekturnega vpliva je ikona Dunmore Pineapple, edinstvena neumnost v Falkirku. Stavba, zgrajena v 18. stoletju, je znana po svojem značilnem francoskem dizajnu, ki združuje elemente baročnega in rokokoja. Dodelana kamnita fasada in zapleteni detajli zgradbe odražajo okrašene in muhaste značilnosti, ki so pogosto povezane s francosko arhitekturo tistega obdobja.
Drug znan primer je Gosford House v East Lothianu, zgrajena konec 18. stoletja. Stavba, ki jo je zasnoval priznani škotski arhitekt Robert Adam, predstavlja mešanico neoklasičnih in francoskih arhitekturnih elementov. Primeri vključujejo uporabo velikih stebrov, okrašene detajle in simetrično postavitev, ki spominja na francoski grajski slog.
Grad Inveraray v Argyllu in Buteu, zgrajen v 18. stoletju, predstavlja mešanico škotskih in francoskih arhitekturnih vplivov. Zasnova gradu z visokimi stolpi, okrašenimi kupolami in dekorativnim kamnitim zidanjem je podobna francoskemu gradovemu arhitekturnemu slogu. To odraža prevladujočo modo tistega časa.
Grad Dunrobin je še en jasen primer vpliva francoskih châteaux na oblikovanje velikih škotskih hiš.
Danes Škotsko vsako leto obišče 320,000 obiskovalcev iz Francije. Francozi so tretja največja narodnost, ki vsako leto obišče Škotsko. Za tiste, ki jih zanima Auld Alliance, so na Škotskem številne zgodovinske znamenitosti, ki nudijo živ vpogled v zgodovinske povezave med Škotsko in Francijo.
Grad Stirling , simbol škotske moči in prestiža, je igral ključno vlogo med vojnami proti Angliji. Grad je bil dom številnih škotskih monarhov, ki so imeli tesne vezi s Francijo, kot sta Jakob V. in Marija, škotska kraljica. Kipi v Stirlingu odražajo poznavanje renesančne umetnosti in literature, ki ga na Škotskem prej nismo videli. Zunaj palače so različni kipi, vključno s kipi nadangela Mihaela, zavetnika Francije. Na ogled sta tudi dva kipa Venere, glave kerubov in grifon, če naštejemo le nekatere. Vpliv renesanse je viden v rezbarijah Stirlingovih glav , ki so zdaj na ogled v ločeni razstavi.
Miti in zgodbe obdajajo zapletene rezbarije kapele Rosslyn , vključno s povezavami z vitezi templjarji in prostozidarstvom. Vendar pa obstaja tudi francoska povezava. Kapelo je zgradila družina Sinclair, ki je leta 1066 skupaj z Viljemom Osvajalcem prvič prišla v Združeno kraljestvo iz Normandije. Eden od prednikov Williama Sinclairja je bil sir Rollo, Viking, ki se je naselil v Normandiji in postal njen prvi vojvoda. Gotski slog arhitekture se je začel na tem območju pod vodstvom Normanov. Vidno ga je mogoče videti v pariški katedrali Notre Dame, pa tudi v kapeli Rosslyn.
Številne rezbarije v kapeli Rosslyn so podobne tistim v bližnji opatiji Melrose , ki je bila zgrajena približno sto let pred Rosslynom. Opatijo Melrose je nadzoroval francoski zidar John Morrow. Njen arhitekturni slog in rezbarije imajo skupne značilnosti s strukturami, ki so bile zgrajene v istem času v Franciji. Možno je, da so graditelji kapele Rosslyn posnemali slog opatije Melrose v znak priznanja francoskega porekla družine Sinclair.
Palača Holyroodhouse v Edinburghu je bila rezidenca škotske kraljice Marije med njenim bivanjem na Škotskem. V njeni arhitekturi in oblikovanju so očitni francoski vplivi, ki odražajo močne vezi med narodoma v tistem obdobju.
Bitka pri Bannockburnu leta 1314, kjer je škotska vojska pod vodstvom Roberta Brucea premagala Angleže, je še en pomemben dogodek, povezan s Staro zavezništvom. Obiskovalci si lahko ogledajo Center dediščine Bannockburna, da bi izvedeli več o tem epskem spopadu.
Obiskovalni center Marije , škotske kraljice, v Jedburghu je posvečen življenju in času slavne kraljice. Center prikazuje njene povezave s Francijo in ponuja poglobljen vpogled v to fascinantno obdobje zgodovine.
Opatija Dundrennan , ki se nahaja v Kirkcudbrightshireu na jugozahodu Škotske, je kraj, kjer je škotska kraljica Marija preživela svojo zadnjo noč na Škotskem, preden se je odpravila v Francijo. Mirne ruševine opatije ponujajo vpogled v kraljičino ganljivo slovo od domovine.
Opatija Arbroath , ustanovljena leta 1178, je znana po svojih zgodovinskih vezi s Staro zavezništvom. Tukaj je bila leta 1320 sestavljena Deklaracija iz Arbroatha, pismo papežu, ki je potrdilo neodvisnost Škotske.
V katedrali sv. Gilesa v Edinburghu se nahaja kapela Thistle z zapletenimi rezbarijami in okraski, vključno s škotskimi in francoskimi kraljevimi grbi. To spominja na trajen vpliv Stare zavezništva.
Pokal Auld Alliance, ugledna čast na Six Nations, je bil prvič predstavljen leta 2018. Pokal je ganljiv poklon spominu na padle igralce ragbija iz obeh držav po prvi svetovni vojni.
Inštitut, ki se nahaja skupaj s francoskim konzulatom na Kraljevski milji v Edinburghu, promovira francosko kulturo na Škotskem in ponuja pouk francoskega jezika ter druge kulturne dogodke. Na voljo je tudi medijska knjižnica, kjer si lahko izposodite medije, knjige in vire v francoskem jeziku ali berete francoske časopise in revije.
Škotska
Upamo, da ste uživali v našem raziskovanju povezav med Francijo in Škotsko. Če iščete avtodom, ki bi ga lahko najeli za raziskovanje nekaterih krajev, ki smo jih izpostavili, si oglejte naše VW. Vsi naši avtodomi za najem so popolnoma opremljeni z vsem, kar potrebujete za vaše potovanje po Škotski. Vse je vključeno v ceno, vključno z dodatnimi kompleti posteljnine na zahtevo.
+ 44 (0) 7768 973804

Obiščite Škotsko/Paul TomkinsNajboljši pubi v starem mestnem jedru Edinburgha